Padec Lemurije

Povzeto po knjigi Telos 1, Aurelia L. Jones

Malo zgodovine o tragičnem koncu Lemurije 

Te podatke sem pridobila iz učenj Sharule Dux iz Telosa, ki zdaj živi na »površju« v ameriški zvezni državi Nova Mehika, pa tudi iz več transmisij različnih vnebovzetih mojstrov med dispenzacijo »Most do svobode« v 50-ih letih prejšnjega stoletja, in drugih informacij, ki sem jih kanalizirala od Adame za to predstavitev. 

Lemurijska doba je trajala od približno 4.500.000 pred našim štetjem do pred približno 12.000 leti. Dokler se nista potopili najprej lemurijska, nato pa še atlantidska celina, je bilo na Zemlji sedem pomembnih celin. V velikanski lemurijski kontinent so sodile dežele, ki so danes pod Pacifiškim oceanom, pa tudi Havaji, Velikonočni otoki, Fidži, Avstralija in Nova Zelandija ter dežele v Indijskem oceanu in Madagaskar. Lemurija je na vzhodu segala tudi do Kalifornije in dela Britanske Kolumbije v Kanadi.

Atlantidci in Lemurijci so z vojnami na svojih celinah za seboj pustili hudo razdejanje. Najvišji civilizaciji svojega časa, Atlantida in Lemurija, sta namreč pred petindvajset tisoč leti bíli »ideološki« boj. Zelo drugače sta si namreč predstavljali, kako naj se razvijajo druge civilizacije na Zemlji. Lemurijci so verjeli, da je treba ostale, manj razvite civilizacije, pustiti pri miru, naj se razvijajo v svojem ritmu, v skladu s svojimi spoznanji in potjo, Atlantidci pa, da morata obe bolj razviti civilizaciji prevzeti oblast nad njimi in jih obvladovati. Tako sta se obe celini znašli tudi v več termonuklearnih vojnah, vendar potem, ko so se končale, prah pa se je polegel, ne ena ne druga iz njih ni izšla kot zmagovalka. 

Med temi pogubnimi vojnami so se visoko civilizirani ljudje spustili res nizko. Šele kasneje jim je postalo jasno, kako nespametno so se obnašali. Nazadnje sta Atlantida in Lemurija postali žrtvi lastnega nasilja, vojne pa so močno oslabile matični državi obeh celin. Po svečenikih so bili prebivalci nato obveščeni, da bosta čez manj kot 15.000 let popolnoma potopljeni. Takrat so ljudje v povprečju živeli 20.000 do 30.000 let, zato so vedeli, da bo njuno uničenje na lastni koži doživel marsikdo, ki je povzročil razdejanje. 

Kalifornija je bila za časa lemurijske civilizacije del Lemurije. Ko so se Lemurijci zavedli, da je njihova dežela obsojena na propad, so takratno vodjo Agartanske mreže Shamballa-the-Lesser prosili za dovoljenje, da pod goro Mt. Shasto zgradijo mesto, ohranijo svojo kulturo in njene zapise. V Shamballa-the-Lesser je živela hiperborejska civilizacija, ki je zapustila površje planeta pred več kot 40.000 leti. Hiperborejci so takrat sprejemali odločitve za Agartansko mrežo, ki jo danes sestavlja 120 podzemnih svetlobnih mest, katere večinski prebivalci so Hiperborejci. V štirih mestih živijo Lemurijci, v dveh pa Atlantidci. 

Mesto, s katerim bi postali del podzemne Agartanske mreže, so smeli zgraditi šele, ko so dokazali, da so se po mnogih letih naučili lekcij o vojni in nasilju. Izkazati se niso morali samo v očeh Agartanske mreže, ampak tudi mnogih drugih ‘uradov’, kot je na primer Galaktična konfederacija planetov. V konfederacijo so se prav tako smeli vrniti šele, ko so se dokazano naučili lekcij o miru. Dobili so zeleno luč in se lotili izgradnje mesta, za katero so vedeli, da bo preživelo kataklizme. V Mt. Shasta je takrat že obstajala velika kupolasta votlina. Lemurijci so zgradili svoje mesto, ki so mu nadeli ime Telos, kakor se je takrat imenovalo celotno območje, tudi Kalifornija in večji del ZDA, ki ga danes poznamo kot jugozahod ZDA. V Telos so sodile tudi dežele severno od Mt. Shasta ob zahodni obali ZDA, navzgor vse do dela Britanske Kolumbije. Telos pomeni sporazumevanje z duhom, enost z duhom, razumevanje z duhom. 

Ko je bil Telos zgrajen, naj bi v njem živelo največ 200.000 ljudi, vendar je bila celina uničena nekoliko prej, kot so pričakovali, zato se marsikomu ni uspelo pravočasno rešiti. Ko so se kataklizme začele, se je uspelo rešiti le 25.000 ljudi, ki so pravočasno prispeli v goro. Približno toliko je ostalo lemurijske kulture. V Telos so bili že prej preseljeni zapisi, tudi mnogi templji so bili že zgrajeni. 

Vemo, da se je ljubljena domovina Lemurija potopila čez noč. Potopila se je tako potihoma, da se praktično nihče ni zavedal, kaj se dogaja. Skoraj vsi so spali. Tiste noči je bilo vreme takšno kot ponavadi. El Moryev plamen dvojček Geraldine Innocenti je leta 1959 transmitirala Gospoda Himalajo, ki je pojasnil, da je večina svečenikov, ki je ostala zvestih svetlobi in svoji sveti poklicanosti, ohranila svojo funkcijo. Zagrnjeni v valove, kot kapitani na potapljajoči se ladji, so neustrašni, do poslednjega diha prepevali in molili.

Še ena transmisija Gospoda Maha Čohana (marec 1957 preko Geraldine Innocenti med dispenzacijo »Most do svobode«) pravi: »Lemurijske tempeljske svečenike in svečenice so pred potopom lemurijske celine posvarili pred kataklizmičnimi spremembami, ki so jim pretile. Različne fokuse svetega ognja so prenesli v Telos, druge fokuse pa v druge dežele, ki niso bile na udaru. Mnoge od teh plamenov so odnesli na točno določeno mesto na Atlantidi, kjer so jih kar dolgo časa ohranjali z vsakodnevno duhovno uporabo. Tik pred potopom Lemurije so se nekateri svečeniki in svečenice vrnili na svoj dom na tej celini in se prostovoljno javili, da bodo potonili skupaj z deželo in ljudstvom. Obojima so priskočili na pomoč s svojim žarčenjem, bili v uteho in širili neustrašnost.

Ponudili so svojo pomoč v boju proti strahu, ki se vedno pojavi ob kataklizmičnih dogodkih. Ti ljubeči dobrotniki so z izžarevanjem svojih energij, ki jih obvladuje Bog, in s svojim žrtvovanjem, dobesedno zagrnili avro ljudi v odejo miru in jim pomagali odpraviti strah, zato eterična telesa tistih tokov življenja niso bila tako zaznamovana. Te iste ljudi so rešili pred bolj tragičnimi posledicami v kasnejših utelešenjih.« 

Gospod Himalaja je v dispenzaciji »Most do svobode« iz leta 1959 povedal: »Mnogi svečeniki so se na različnih območjih strateško združevali v manjše skupine, voda jih je zalivala, oni pa so peli in molili. Prepevali so melodijo, ki jo danes poznamo pod naslovom ‘Auld Lang Syne’. V ozadju tega ravnanja je bila zamisel, da vsaka strašljiva izkušnja pusti zelo globoko brazgotino in travmo v eteričnem telesu ter celičnem spominu ljudi, pozdravi pa se šele čez mnogo utelešenj. 

Svečeniki so s svojim ravnanjem in žrtvovanjem, z odločitvijo, da ostanejo v skupinah in prepevajo do poslednjega diha, omilili veliko strahov in ohranili nekaj harmonije. Tako je bilo škode in travm za preminule duše bistveno manj. Povedano je bilo, da so svečeniki skupaj z glasbeniki prepevali in molili vse dokler jim ni voda segala do ust. Takrat so preminili tudi oni. Množice so spale, ponoči je bilo pod zvezdnatim modrim nebom vsega konec; ljubljeno domovino so zagrnili valovi Pacifiškega oceana. Vsi svečeniki so ostali na svojih mestih in nikogar od njih ni bilo strah. Lemurija je potonila z dostojanstvom!«

»Auld Lang Syne«  je bila zadnja pesem, 

ki so jo kdajkoli slišali v Lemuriji. 

Zdaj, danes zvečer, vas prosim, da jo med našo predstavitvijo ponovno zapojete. Irskemu ljudstvu so ljudje na Zemlji ponovno prinesli pesem, ki so jo prepevali, vanjo pa so vpletli preroške besede, kot so: »Če bi pozabili na stare znance«. Kaj pa mislite, da počnemo danes zvečer, skupaj? V resnici smo stari znanci, ki smo spet skupaj, mi s fizičnega sveta z našimi ljubljenimi, nekdanjimi prijatelji in družinskimi člani s Telosa, ki jih zaenkrat še »ne moremo videti«, vendar upamo, da se bo to kmalu spremenilo. Dragi prijatelji, v srcu dobro prisluhnite tej izjavi:

Preden je naša ljubljena Lemurija popolnoma potonila, je bilo prerokovano, da se nas bo nekega dne, daleč v prihodnosti, spet mnogo zbralo, prepevalo to pesem, zavedajoč se, da je »Zemljina zmaga« dobljena. 

Čas, v katerem živimo, slavi ta dan, ki ga že tako dolgo čakamo, in slavi izpolnitev te neverjetne prerokbe. Zdaj sprožamo začetek »združitve«, ki jo že silno dolgo čakamo. Skoraj s solzami v očeh vam sporočam Adamove besede, da mnogi od tistih, ki to prebirate, sodite med tiste smele duše, ki so žrtvovale življenje za večjo dobrobit skupnosti. Zaploskajmo vašemu tedanjemu pogumu, veselimo se naše ponovne vrnitve, nadaljevanja našega veličastnega lemurijskega poslanstva, pomagajmo planetu in človeštvu doseči čudovito vnebovzetje. 

En vidik poslanstva Telosa je ohranjati ravnovesje in energije zavesti vnebovzetja za planet, dokler tega ne bodo zmogli prebivalci na površju. Zdaj je namreč nastopil trenutek, da obe civilizaciji to počneta skupaj kot »eno srce«. 

Zemlja po potopu dveh celin

Takrat, ko se je potapljala Lemurija, se je začela tresti tudi Atlantida in izgubljati dele kopnega, kar se je nadaljevalo naslednjih 1200 let, dokler se ni dokončno potopila celotna celina. Planet se je tresel še 2000 let po lemurijski in atlantidski katastrofi. Zemlja je močno nazadovala, bila je hudo prizadeta. V 1200 letih je izgubila dve veliki kopenski masi, še vedno je nosila posledice termonuklearnega orožja. Šele čez več tisoč let se je spet uravnovesila in postala prijetna za bivanje. V atmosfero je več stoletij po uničenju obeh celin letelo toliko drobcev, da se Zemlja nikoli ni mogla zasvetiti v dnevni svetlobi. Atmosfera se je močno ohladila, ker sončna svetloba ni uspela prodreti skozi goste in strupene drobce v njej, tudi zelo malo hrane je bilo mogoče pridelati. Veliko živali in rastlin je poginilo in pomrlo.

Če želite raziskati svojo povezavo z lemurijsko civilizacijo, ste toplo vabljeni k udeležbi na programu Lemurian Light Healing >>>

POT MODERNE BOJEVNICE

NOV 10-mesečni program namenjen modernim duhovno prebujenim ženskam, ki želijo v obdobju, ki ga prinaša leto 2020, zaživeti v svoji polni moči na vseh področjih življenja.

Svet bo rešila zahodna ženska. 

- Dalai Lama

 

DODATNE  INFORMACIJE & PRIJAVA

Naročite se!

Prijavite se s svojim e-poštnim naslovom, če želite prejemati novice in posodobitve.